V uvodnem članku v mobilne tehnologije smo predstavili generacije mobilnih omrežij. V tem članku nadaljujemo z zgradbo telekomunikacijskih omrežij. Omrežna arhitektura prikazuje katere funkcije mora zagotoviti omrežja, na primer posredovanje podatkov ali podporo mobilnosti, ter kako so te funkcije zružene skupaj v omrežje. Arhitektura določa tudi referenčne točke med temi funkcionalnimi skupinami. Referenčna točka tudi določa, katere informacije se izmenjujejo posameznimi funkcionalnimi skupinami. Protokoli uporabljenih v referenčnih točkah se izberejo kasneje.
Opis posameznih sklopov omrežja:
User Identity Model (UMI) – predstavlja identifikacijo uporabnika za uporabo servisov v omrežju. Primer je SIM kartica (Subscriber Identity Module) s katero se naročnik prijavi v omrežje.
Mobile Terminal (MT) ali mobilna naprva - prevzema odgovornost za komunikacijao z UIM in RAN ter omogoča podporo servisov in storitev, ki nam jih omrežje ponuja.
Radio Acess Netword (RAN) ali radijsko omrežje – omogoča komunikacijo z terminalom in jedrom omrežja. Vsebuje bazno postajo, ki oddaja in sprejema radijski signal in iz MT. V WLAN omrežjih se bazna postaja (base station) imenuje dostopna točka ali (access point).
Core Network (CN) ali jedro omrežja – prevzema odgovornost za usmeritev prometa uporabnikove seje med RAN in ECN. Omogoča tudi podporo servisov uporabnikom.
Iz sheme arhitekture je razvidno, da komunikacija poteka od uporabnika v RAN in naprej v CN. Iz CN pa naprej v druga omrežja. Ker je arhitektura omrežja po funkcionalnosti ločeno razdeljena na več podskupin, je takšno omrežje možno nadgraditi brez potrebe po spreminjanju celotnega sistema
Objavi nov komentar